Zgodovina

 
Oljke imajo titansko moč, vitalno silo, zaradi katere so skoraj nesmrtne. Kljub rigidnim zimam in vročim poletjem, kljub obrezovanju, še naprej rastejo ponosne in močne, iztegnjene k nebu. Prinašajo sadeže, ki negujejo, zdravijo, navdihujejo in presenečajo. Zmerni podnebni pogoji, za katere so značilna zelo vroča in suha poletja ter deževne zime, pripomorejo k bogatim pridelkom. Kamen, suša, tišina in osamljenost so idealen kraj za veličastna oljčna drevesa.


Človek je plodove oljčnih dreves užival že v paleolitiku in jih proti koncu le-tega začel tudi načrtno gojiti. Oljke sodijo med prve kulturne rastline, saj so jih podkavkaška hamitsko-semitska plemena gojila že šest do deset tisoč let pred našim štetjem. Plodove oljčnih dreves so pobirali in jih uživali kar take ali pa jih stiskali v olje.
Poudariti gre, da so bili najprej Etruščani in druga ljudstva Apeninskega polotoka največji uvozniki oljčnega olja iz Grčije in Bližnjega vzhoda, kasneje pa tudi Rimljani. Ti so oljke začeli načrtno gojiti med tretjim in drugim stoletjem pred našim štetjem. V tem obdobju so oljčna drevesa najbrž prišla tudi v Istro, Dalmacijo in nenazadnje tudi na Slovensko primorje.

Oljčno olje je bilo za sredozemske rodove več kot le jed: bilo je zdravilo, čaroben, neskončen vir fascinacije in čudovitega ter vir velikega bogastva in moči. V antični Grčiji so se športniki ritualno mazali z njim po celem telesu. Oljčno drevo je bilo simbol izobilja, plodnosti, slave in miru. Njegove veje in listi so kronali zmagovalce prijateljskih iger in krvavih vojn, olje njegovih sadežev pa je bilo skozi zgodovino posvečeno najbolj plemenitim. Oljčne krone in veje, emblemi blagoslova in čiščenja, so bili ritualno ponujeni bogovom in mogočnim likom: nekatere so bile celo najdene v grobnici Tutankamona.